Druzinske parabole

Proza, ki jo piše Boris Pintar prinaša v slovensko književnost motiviko in estetiko, ki odstopa od prevladujočih pripovedovalskih tokov, izraža osebni nemir, drzno izzivanje moralnega in moralističnega mainstreama te vsakršnih mediokritet. Boris Pintar nič od tega ne počne na deklarativni ravni, pač pa piše osebne zgodbe, v njihovi drzni neposrednosti hkrati polne človeške ranljivosti in prizadetosti. Slog njegovega pisanja je dinamičen, jasen, bralca zna v življenjske fragmente in usode protagonistov zaplesti že s prvimi stavki, ki jih zapiše. Prav zaradi tematske in slogovne neposrednosti ni čudno, da dobiva njegovo pisanje tudi zanimive mednarodne odmeve.
- Drago Jančar

Pintar je dobrodošla osvežitev slovenskega literarnega prizorišča. Ne le zaradi širitev na njem nastopajoče palete motivov in tem, ne le zaradi spretne uporabe apokrifov in pastišev, povzetih iz slovenskega literarnega izročila, ki dokazujejo, da metafikcijske tehnike lahko preživijo čas postmoderne evforije (takšna je recimo transkripcija 'čistega' ljubezenskega razmerja v 'umazano' v novi različici Cvetja v jeseni), temveč zlasti zato, ker spretno in tenkočutno vzdržujejo rob med ironijo in resnobo, po katerem zna loviti ravnotežje malokateri (ne le slovenski) sodobni prozaist. Zgodbe, zbrane v Družinskih parabolah so dogajalno in izvedbeno raznorodne, skupno pa jim je, da slikajo portret "udomačenega fašizma" sodobne (spet ne le slovenske) družbe na način, ki bralca zbega. Premakne. Spravi v dvom in spraševanje. Dandanes tega ne doseže veliko besedil.
- Andrej Blatnik

Ob petih drznih "boccacciovskih" zgodbah iz homo in biseksualne scene je izpostavljen kratki roman Družinske parabole, tu ne morem več govoriti kot o kakšnem pornografskem underground pisanju, ampak mirne vesti lahko zapišem, da ima naša stroka možnost, da ga uvrsti v selekcijo najboljših romanov te vrste. … Dobili smo enačico trpkega satirikona o labirintu nagona pri nas. … slovenska družina v naši literaturi na drugačen način. … Pisec ni libertinski kot de Sade in ne hedonističen kot Miller, ampak odkriva zapletenost spolnih identitet, zagato praks na strpen način in brez prozornega aktivizma, z zafrkljivostjo karikaturista in z zbranostjo esejista.
- Niko Goršič