Iskanje hrane

Pesmi Barbare Jurič (1981) nas nagovarjajo s svežo imaginacijo in ravno pravšnjo mero nepretencioznosti. Ko avtorica razpre drobovje lastne pisave, ko nam kaže fino mehaniko delanja pesmi in celo, ko se samoizprašuje, katere drže zavzeti, da bi prodrla čim dlje in videla čim več, se zavemo, da Kirka na otoku stoji zaradi nas in ne zaradi svojega neubranljivega, nesmrtnega, sladkega in polnega glasu. In celo še več, samo sebe skuša izničiti, kar v nekaterih pesmih stori na presunljivo (samo)ironičen način, s čimer naj bi na plano prišla predvsem pesem. Ko je avtorica razmišljujoča, njene pesmi niso razrešene čutenja, in ko je abstraktna, njene pesmi še vedno vsebujejo določeno nežnost in otroškost. Razprtost, večpomenskost pesmi tako ne vodi do visokih, temveč do skromnih, nepretencioznih spoznanj.